Ob uri brezupa, Oton Župančič; poetični film

Danes in jutri bosta skoro včeraj:
le malo in še malo in še malo
in živo to srce ti bo zastalo,
upokojila se ti kri za zmeraj.

To dolg bo pôkoj po tem dolgem hrupu,
po trudnem dnevu zaželeno spanje,
po mučnih teh prividih čiste sanje,
edina svetla nada v tem brezupu.

Veš, poet, svoj dolg?
Nimaš nič besed?
Kaj zagrinjaš se v molk?
Vrzi pesem v svet,
pesem za današnjo rabo:
vsi jo bomo povzeli za tabo.

Ves svet vzdihuje,
razpet pod mraz,
miruje čas
nad njim...tak tuje,
tak daljno vse, ko drag obraz,
ki spi v gomili...

Vem, o vem svoj dolg,
v prsih tu me žge;
naj se mi grlo odpre,
bom zavijal ko volk,
na vseh štirih bom stal vrh planine,
škripal in hlipal med pečine.

In vstalo je kot zvok fanfar,
in vzplalo je kot silen žar
od vsepovsod...
In tisti čas
sem vedel, kod gre moja pot,
in takrat sem spoznal
vso tvojo neizprosno slast,
ti temna nad menoj oblast... 

O vi cilji, moji zlati cilji,
kak bleščite v daljni se samoti!
K vam ne vodi cesta uglajena,
k vam ne hodi romarjev krdelo,
vi ste daleč proč od tega ljudstva. 

V polumraku sanjajoča bitja
drgetajo, plašno zroč od sebe,
da ne ugasne večna luč nad njimi,
da ne zgrne se temà nad njimi. 

Osinjela ustna šepetajo:
"Dajte sonca, dajte nam življenja!"
Tiha nada zatrepeče v srcih... 

Moje barke so razpele jadra,
zapustile varne so pristane,
moje barke plavajo v brezbrežnost
k mojim ciljem... O vi moji cilji,
kak bleščite v daljni se svobodi! 

Te vrstice --- tenke steze,
z rožami postlane...
Moje misli zablodile
v jasne so poljane,
vse cvetoče, nepregledne...
In nikogar ni,
le drhtenje rosnih trav,
smrek šumenje iz daljav
in le jaz in ti
in ljubav... 

Še bo kdaj pomlad.
Še bo napočila zora.