Ustvarjanje na obroke

Vrnimo se nazaj nekaj let. V nedolžne čase, ko smo sicer vedeli za razne virusne izrbuhe, a so ti bili vedno tam nekje v neki daljni Aziji. Vedno je bilo govora o nekih kurah in o nekih izbruhih, a to je bil samo material za informativne oddaje. To so bili nedolžni časi. Ko smo postavljali predstave na oder, brez da bi razmišljali o kakršnih koli težavah glede širjenja špičastih virusov in slabšanja splošnega družbenega počutja.

Takrat, v tistih nedolžnih časih sem pripravljal en zanimiv projekt za odrske deske.

Tisti projekt je potem umiral po obrokih. Smo postavili ekipo, začeli brati, potem pa je prišel tisti Veliki Kašelj in smo morali stvari zaustaviti. In ravno ko smo znova začenjali je bil Veliki Kašelj znova na pohodu. In tako je šlo leto naokoli, mi smo se pa še vedno plazili po nekih bralnih vajah. Kmalu je se je še eno leto obrnilo, mi smo pa še vednonna oder postavljali isto predstavo.

Nikoli ni prišla na oder. Ostala je tam, na bralki, in jaz, v frustraciji nad celotno zadevo, sem v besu napisal nov tekst. Hitro se je pisal. Nekakšno ljubezensko pismo slovenskemu narodu, bi se lahko reklo zadevi. Ali pa norčevanje iz vsega, kar naša civilizacija premore. Ali pa oboje… Obatroje?

Zapovrhu vsega je pa še komedija. Napisal sem jo hitro, postavljala se je malo počasneje. Znova so bili razni porodni krči, menjali so se kadri, ampak zdaj končno prihajamo do neizogibnega trenutka; ko se prižge prva gledališka lampa in se sliši zadnje nerodno presedanje iz dvorane preden se odrska norost začne. Prestava je namreč na točki, ko je tudi Veliki Kašelj ne zaustavi več. Predaleč smo. Končno smo predaleč. Pregloboko smo zabredil v detajle vseh neumnosti, ki jih liki na odru morajo izvajati zaradi kapric režiserjev; predaleč, da bi si upali reči, da smo ravnali narobe… Smo v zadnjem šprintu. Predstava bo.

Če bi me pred kakšnim mesecem vprašali, ali bo dobra, bi vam sicer rekel marsikaj; natvezil precej superlativov, ampak bi bili vsi samo kompenziranje za lastne negotovosti. Ampak vprašajte me zdaj! Vprašajte me, če si upate…

Ograja je naslov. Ali pa, če povem malo daljše, Ograja, zadnji branik civilizacije. Komedija. Kdo bi si mislil, da ima Sanda kaj smisla za humor. Ampak stvar je res smešna. Tekst je že sam po sebi malo smešen, ampak tako kot je vedno s temi zadevami, šele igralci naredijo predstavo. Zaradi njih je to zadeva vredna trojnega ogleda! Pa ne zato, ker tudi jaz igram. To se je bolj po sili razmer zgodilo.

21. oktobra bo v Kulturnem domu Krško. In za crknit smešna bo. Tako da, ne mi crknit od Velikega Kašlja pred tem, bemtibemti.