Ljudje IV: Elena

LJUDJE IV

Elena

V temi je zvlekel mizo na oder, šele nato pa prižgal odrsko luč. Ob zadnji steni so bili en na drugega zloženi leseni stoli. Pograbil jih je šest naenkrat, jih odnesel na oder, nato še šest, nakar se je ustavil, jih v glavi preštel in prinesel še enega in ga odložil ob konec mize.

Iz torbe je povlekel šop fotokopiranih besedil in jih razdelil po mizi, pri vsakem sedežu eno besedilo. Vsa je obrnil s hrbtno stranjo navzgor.

Tako se je začel vsak projekt. Samo da je običajno Elena polagala besedila na mizo.

Kmalu so začeli prihajati igralci. Govorili so eden mimo drugega, se smejali, obujali spomine na pretekle igre, nekdo je skuhal kavo in jo razdelil po mizi, nato pa se je Jernej odkašljal in hrup je zamolknil. Vsi zbrani so se obrnili k njemu.

"Z Eleno sva dolgo debatirala koga bomo tokrat delali."

Pogledal je naokoli po mizi. Vsi so se zresnili ob njenem imenu.

"Prehitro je šla," je rekel Gorazd.

"Vsaj ni predolgo trpela," je dodala Alenka.

"Koliko nas je bilo na pogrebu," je zamomljala Bernarda.

Elena je bila njegova pomočnica že odkar je delal predstave v njihovi vasi. Pogrešal jo bo. "Oba sva bila mnenja, da smo zreli za enega Cankarja."

Obrnil je svoje besedilo. Ostali so mu sledili.

"Pohujšanje v dolini Šentflorjanski," je prebral naslovnico.

"Gorazd, ti boš Zlodej. Marjan, ti pa Peter," je začel z deljenjem vlog. "Alenka bo Jacinta," je nadaljeval mehansko. "Župan bo Jože, njegova žena bo pa Bernarda." Jože je zažvižgal in nekaj se jih je zasmejalo. "Dacar bo Zvone, dacarko smo črtali, isto ekspeditorico in štacunarja."

Nadaljeval je dokler ni razdelil vseh enajst vlog. Pogledal je proti koncu mize, kjer je bil prazen stol, pred njim pa narobe obrnjeno besedilo.

"Prvi akt. V županovi krčmi…" je začel.