Dognanja

Včasih človek nima veliko časa, da se ozre nazaj in pomisli, kakšno pot je že prehodil. Včasih pa samo o tem razmišlja. Lansko leto sem se komaj dohajal. Najprej sem napisal najbrž moje največje dramsko delo do zdaj. Nato sem ga začel postavljati na oder, ampak istočasno pa delal še dve režiji. Do konca leta sem doživel dve premieri (moral bi tri, ampak o tem ne bomo govorili), bil selektor na dveh gledaliških festivalih, s koncem leta sem pa začel tudi projekt Teater mladih, kjer sem mladino učil kaj pomeni oder in beseda in še en nov festival smo začeli na Senovem: Gledališki festival Senovo.

Nekje v vsej tej noriji je nastajala gledališka predstava Pionir novega sveta, ki je, tako kot besedilo, nekje v samem vrhu mojega umetniškega ustvarjanja. Spomnim se, kako sem na premieri sedel tam v dvorani in iskreno občudoval kar je nastalo. Boste rekli: “Kaj si samovšečen!” ampak ne razumete … ne postane neka zadeva dobra zato, ker je režiser ali dramatik nek velik frajer, ki točno ve kaj počne. Zadeva postane dobra zato, ker pride do nekega sozvočja med vsemi ustvarjalci.

In ja, seveda je režiser pomemben gradnik v celotni zadevi (tako kot dramatik!). Brez režiserja je lahko ne vem kakšna ekipa in bo končni izdelek mlahav. Ampak kaj bi režiser, ki ve kaj bi rad, pa nima nikogar, da bi to naredil. Kaj šele koga, ki bi to naredil bolje, kot si je on to zamislil.

No, lansko leto pri Pionirju, se mi zdi, da sem zares znal režirati. Za tisti kratek trenutek v času sem vedel kaj počnem.

Zadnje čase veliko razmišljam o tem. Tako je, ko končaš z režijami. Aprila sem postavil na oder še mladinsko predstavo Barka. Zdaj imam pa zatišje v odrskem ustvarjanju in imam čas za analizo.

Dosežki

Gremo še malo o dosežkih. Prejšnji teden so jeseničani z mojo predstavo Pionir novega sveta igrali v Radovljici na regijskem Linhartovem srečanju. To pomeni, da jih je regijski selektor za Gorenjsko izbral kot eno izmed najboljših predstav tiste regije (zdaj pa že čakajo na odgovor državnega selektorja, če bodo morda prišli tudi na državni nivo).

Nagrado za najboljšo moško vlogo na regijskem festivalu je prejel Gašper Stojc za svojo interpretacijo Toneta Čufarja v predstavi Pionir novega sveta. Priznanje sem med drugim prejel tudi jaz in sicer za dramsko besedilo in režijo. Več o priznanju tukaj, na kratko pa tale odlomek:

Najmočnejša kvaliteta tega dela je popolna ločitev avtorja od režiserja v isti osebi. Sandi kot režiserju ni bilo treba reševati problemov, ki bi jih zagrešil Sanda kot avtor dramske predloge. In Sanda kot avtor ni podlegal skušnjavi, da bi vnaprej razmišljal, kako bo Sanda kot režiser uprizoril svoje besedilo. Lahko zaključimo: zakon je uspel – ločitev je bila popolna. To je redka disciplina, ki izkazuje samozavest avtorja.

Milan Golob, regijski selektor

Lepe besede. Mislim da je notri veliko povedanega o mojem pristopu do dela. Zgodaj sem namreč moral razrešiti to o čemer Milan tu govori.

Kot ustvarjalec besedila imaš neko afiniteto do besed, do postavitev, do domislic, ki so prišle tam v samoti klokotanja tipkovnice. Ampak kot režiser moraš dati dovoljenje sebi in drugim, da znova odkrivaš. Ker skoraj vedno odkriješ nekaj boljšega od tistega, kar je nastalo v samoti. Če si obdan z ustvarjalci, ki imajo željo, znanje in talent (in Pionirci so imeli vsega trojega na pretek), boš vedno v besedah odkril še nekaj več. Nekaj boljšega. Premiki, geste, dvojni pomeni. Situacije, ki pridejo šele iz raziskovanja v prostoru. To je tisto o čemer sem zgoraj govoril o sozvočju med režiserjem in ostalimi gledališkimi ustvarjalci, tako odrskimi kot zaodrskimi.

No, skratka, prejel sem priznanje za besedilo in režijo. O obojem sem se malo razpisal v objavi: Kako se je rodil Pionir.

Vesel sem tega priznanja, seveda. Tudi tega, da je Gašper dobil priznanje za izredno igralsko stvaritev. Ampak ta priznanja so tako … za prijave na razpise, za podaljševanje statusa. Niso pa za dušo. Za dušo se je zgodilo tam v dvorani. In se zgodi vedno znova, ki si ogledam, kar smo ustvarili.

Zadnjič sem recimo bil na predstavi Terme Bohor, ko so igrali v Leskovcu pri Krškem. Predstava je zdaj končala svojo drugo sezono. Naslednje leto že imajo kar precej nastopov. Gledal sem, kako so igrali, se smejal skupaj z dvorano (ta predstava je res za crknit smešna … z njo sem nekako uspel prvič napisati in zrežirati pravo ljudsko komedijo) in resnično užival v tem kar je nastalo.

Dogodki

V torek, 23. junija, v večernih urah, (1) bodo moji mladinci igrali Barko na prostem v Mestnem parku Krško, v organizaciji JSKD OI Krško. Pridite jih pogledat. Z njihovo pomočjo sem napisal svojo prvo zoomersko predstavo. Če ne veste, kaj je to zoomer, vas vabim, da si preberete tale zapis.

(1) kam že gredo tukaj te smotane vejice? Oh, slavisti slovenisti policisti, odpustite mi. Jaz sem samo skromen pisatelj pisun smrdun.

No, vzporedno z vsem tem gledališkim dogajanjem pa tudi na področju razvoja videoiger nisem spal. Pred leti smo se namreč z nekaj navdušenci nabrali na kup, da bomo naredili eno videoigro. Tisto projekt je sicer trenutno na pavzi, ampak vmes smo pa en drug projekt pripeljali do končne faze.

Tako na isti dan, 23. junija, zvečer, najbrž kar ob isti uri kot zgornja predstava Stableboy Entertainment izdaja svojo prvo videoigro. Kratko platformščino Potter About. Kaj je Stableboy? Ah, en gejmerski studio, ki ga razvijam tako malo … ob strani. Skratka, še malo pa izide naša prva igra!

Spodaj en kratek trailerček. Če ste gejmerji, lahko igro že wishlistate na Steamu. Od 15. junija bo na voljo tudi demo, potem 23. junija pa čisto zares zares izide. Naša prva igra.

Tukaj je povezava do igre na Steamu, tukaj pa naša spletna stran.

A ni zanimivo, da se obojim reče ‘igra’? Včasih bentim in stokam, ker je Slovenščina revna z besedami, ampak potem drugič mi je pa to prav všeč. V angleščini: play za gledališko igro, game pa za videoigro, pri nas pa oboje kar: igra.

Življenje je namreč igra!

Pa kaj bom s svojimi nerodnimi besedami, ko je pa Šejki to tako lepo povedal:

All the world’s a stage,
And all the men and women merely players;
They have their exits and their entrances;
And one man in his time plays many parts,
His acts being seven ages. At first the infant,
Mewling and puking in the nurse’s arms;
And then the whining school-boy, with his satchel
And shining morning face, creeping like snail
Unwillingly to school. And then the lover,
Sighing like furnace, with a woeful ballad
Made to his mistress’ eyebrow. Then a soldier,
Full of strange oaths, and bearded like the pard,
Jealous in honour, sudden and quick in quarrel,
Seeking the bubble reputation
Even in the cannon’s mouth. And then the justice,
In fair round belly with good capon lin’d,
With eyes severe and beard of formal cut,
Full of wise saws and modern instances;
And so he plays his part. The sixth age shifts
Into the lean and slipper’d pantaloon,
With spectacles on nose and pouch on side;
His youthful hose, well sav’d, a world too wide
For his shrunk shank; and his big manly voice,
Turning again toward childish treble, pipes
And whistles in his sound. Last scene of all,
That ends this strange eventful history,
Is second childishness and mere oblivion;
Sans teeth, sans eyes, sans taste, sans everything.
---W. Shakespeare, As You Like It