Mogoče moram nepoznavalcem najprej pojasniti, kaj Linhartovo srečanje sploh je. Gre za državno tekmovanje med ljubiteljskimi gledališči. V Sloveniji imamo namreč res veliko ljubiteljskih gledališč. Vsako leto se na Linhartovo srečanje prijavi nekje med 100 in 130 predstav.

Te predstave si ogledajo regionalni selektorji, ki nato izberejo nekaj najboljših predstav tiste regije. Ponavadi dve ali tri, mogoče štiri na regijo. Te predstave se na regionalnih Linhartovih srečanjih pokažejo državnemu selektorju, ki pa med njimi izbere šest do sedem predstav, ki se potem predstavijo na državnem Linhartovem srečanju. Ko ljudje rečejo: naša predstava je prišla na Linharta, imajo torej v mislih to, končno obliko: državno Linhartovo srečanje. Ponavadi je v septembru in zdaj že zelo dolgo v Postojni.

Pred desetimi leti, ko sem bil še mlad tridesetletnik, poln iluzij, prepričan v lasten uspeh, se še zavedal nisem kako težko delo sem opravil, da sem že s svojo drugo režijo uspel priti na državno Linhartovo srečanje. Ikarus je bil presenečenje za mnoge. Ne samo zato, ker je bila predstava odigrana v dopoldanskem času in si ga mnogi drugi udeleženci Linhartovega srečanja sploh niso uspeli ogledati, ampak tudi zato ker smo bili z Little Rooster Productions totalni neznanci na gledališki sceni. Domov smo šli z matičkom za najboljšo predstavo (matički so kipci, ki jih dobiš za nagrado. Poleg njih dobiš še nek simboličen ček, ki ga pa žal ne moreš unovčiti).

Lahko si predstavljate, kaj se mlademu ustvarjalcu zgodi, ko že s svojo drugo predstavo doseže najvišji nivo ljubiteljskega gledališča; in ne samo, da ga doseže, ampak tam tudi zmaga. Seveda mi je zrasla roža. Priznam. Moje trdo delo, moj manični perfekcionizem, vse to je dobivalo neko potrditev.

Ampak nič ni zastonj. V tistem obdobju sem bil namreč pravi mali diktator ali pa, če rečem bolj ljubkovalno: režiseronja. Vso svojo negotovost sem namreč projiciral navzven in z njo bremenil ostale sodelujoče pri projektu.

Ni pomagalo dejstvo, da sem naslednje leto postavil na oder Feniksa (ki je nadaljevanje Ikarusa, in drugi del še nedokončane trilogije) s katerim sem znova prišel na državno srečanje. Tokrat smo pobrali kar tri matičke: za najboljšo predstavo, za najboljšo moško (Klemen Kovačič) in najboljšo žensko vlogo (Maja Pinterič).

Tretje leto, z mojo četrto predstavo, sem znova prišel na Linharta. Ampak tokrat nisem slavil z novim matičkom. Slavil je stranski igralec, ki ga je prejel za dve vlogi: za stransko vlogo v mojem Skinerju in za stransko vlogo še v eni drugi predstavi (Jure Rajšp je bil igralski dinamo še preden je šel na AGRFT).

Lahko bi si čestital za dosežek: predstava je bila znova na državnem srečanju, ampak zame je bil to strašen neuspeh. Po Skinerju sem padel v nekakšno praznino. Ne samo ustvarjalno, ampak tudi emocionalno. Tako je, ko črpaš svoj zagon in vso svojo kreativno energijo iz napačnih virov. Če je hranilo ego, potem bo ob neuspehu ego trpel.

Težko je ločiti te stvari. Sploh če je tvoje delo ustvarjanje, kjer so stvari tako zelo prepletene s tvojo identiteto. Pišeš iz sebe, na odru ustvarjaš iz sebe, poslušaš se kot nekakšen shizofreni inštrument-glasbenik; še tvoje ime se potem vsepovsod pojavlja, češ, to je pa on naredil. In če je slabo, a nisi potem tudi ti slab? Če ne marajo tvoje predstave, kako to ne pomeni hkrati tudi, da ne marajo tebe?

Trenutno sedim na plaži in opazujem ostale. Koliko telefonov, koliko selfijev! In ne samo en. Ne dva. Po dvajset fotk naredijo. In potem pol ure v senci skrolajo med njimi, da najdejo tisto, ki je ravno prava. Tisto, ki bo na njihovem priljubljenem družabnem omrežju privedla do največ srčkov, lajkov, skratka, tisto, ki bo v drugih vzbudila največjo reakcijo.

In potem sedijo v senci in vlečejo dol po zaslonu, da v komaj delujočem internetu osvežujejo ekran in štejejo reakcije. Dvajset srčkov. Trideset. O, fak, dvesto jih že imam. Njam njam dopaminček heroinček.

Tako je tudi, ko ustvarjaš predstave, pišeš besedila, slikaš, snemaš, nastopaš. Vse to, ampak stokrat, ali tisočkrat bolj intenzivno. Tako ob vrhuncih kot ob padcih.

V gledališču je slavna fraza: popremierna depresija. Vsi jo poznajo. Šopaš se z adrenalinom, da nekaj ustvariš, da to pokažeš drugim; in na drugem koncu tega vzpona je seveda brezno. Zelo globoko lahko padeš, če nisi previden.

No. Tako je bilo z menoj v tistem zgodnjem ustvarjalnem obdobju. Rabil sem se naučiti ločiti med jaz in moj izdelek.

Zadnje čase čutim, da sem končno uspel vzpostaviti nek zdrav odnos do ustvarjanja. Pri Pionirju novega sveta sem zelo pogosto od ostalih udeležencev slišal izjave v slogu: tako umirjenega režiserja še nismo imeli; s tabo je bil res užitek delati; nikoli nisi zganjal panike, tudi ko smo jo ostali, in potem smo se tudi mi umirili.

Ko smo delali predstavo sem bil večkrat presenečen nad temi izjavami. Nisem bil vajen tega, da sem bil vir miru med procesom ustvarjanja. Sploh ker sem notranje seveda še vedno čutil močan pritisk, da ustvarim nekaj dobrega, nekaj vrednega imena tega Toneta, ki sem ga skozi raziskovanje njegovega življenja začenjal čedalje bolj spoštovati. Ampak je bil tudi ta notranji pritisk drugačen. Želel sem ustvariti dobro delo. Ampak nisem pa več tega enačil s tem ali sem jaz dober ali ne.

Ko smo bili v zadnjem mesecu pred premiero, je bilo napeto. Veliko stvari še ni štimalo. Sceno smo še urejali, glasba je šele nastajala, določeni rekviziti še niso bili rešeni, tako kot je pač vedno v zadnjem mesecu. Tudi če nam ne bi uspelo narediti dobre predstave, sem si govoril, sem vsaj poskusil. In sem bil pomirjen. Ampak del mene je pa tudi že takrat vedel, da bo to moja najboljša režija do zdaj.

Vse kar imam rad glede gledališča se je nekako združilo v tej predstavi. Kot da sem kreativno dozorel: luč, ki se odziva na emocionalna stanja in spremembe v zgodbi; scenografija, ki se ves čas spreminja pred tvojimi očmi in te preseneča s prostorskimi rešitvami; besedilo z globino in močnim sporočilom. Vse je kazalo, da bo to res dobra predstava. Ampak ni pa to moja predstava, da smo si na jasnem.

Nič od tega seveda ne bi zmogel sam. Ko sem pripeljal predstavo v Posavje, kjer si jo je ogledal gledališki kolega, mi je čestital, da je res neverjetna. In sem mu čisto iskreno in brez floskul odvrnil, da je takšna samo zaradi ekipe. Srčne in zagnane, seveda. Ampak več kot samo to. Tudi profesionalne, kot je v ljubiteljskem gledališču prava redkost.

Da smo prišli na Linharta … to je dosežek vseh nas, ki smo postavili ta spomenik Tonetu Čufarju. Pridite ga pogledat v Postojno septembra (točnega datuma še nimamo, bo pa med 17. in 19. septembrom). Pridite pogledat, kaj smo ustvarili. Pridite pogledat mojo najboljšo predstavo do zdaj. Ki bo mogoče prejela kakšno nagrado, ampak mogoče pa tudi ne. Ker to ni tisto, kar je pomembno. Pomembno je, da smo jo ustvarili.