Prejšnji teden sem bil od četrtka do sobote v Postojni. Potekalo je Linhartovo srečanje, kjer se pokažejo najboljše ljubiteljske gledališke predstave pretekle sezone. Že dolgo nisem bil na Linhartu, še dlje je bilo odkar sem nazadnje bil ves čas, torej od prve predstave do zaključne prireditve. Da bi si pa ogledal prav čisto vse predstave, je bilo pa najbrž prvič.

Na festivalu je nastopal tudi Pionir novega sveta. Predstava je bila odlično odigrana. Prav vsi igralci so se izjemno izkazali. Odzivi po predstavi so bili dobri. Same hvale, čestitke, tu in tam je celo kdo pretiraval z dobrimi besedami, da mi je bilo že kar precej nerodno.

Ne bom besedičil, itak sem v naslovu že izdal. Dobili smo tri matičke. Se je pa žirija (Alida Bevk, Aleš Kranjc, Desa Muck) kar dobro pohecala z nami.

Da vam razložim…

Matički na Linhartu so štirje. To so takšni kipci Matička iz Županove micke. Odkar jaz hodim na Linharta so isti. Če ne paziš, se ti pri selitvi zna kak tudi polomiti (nikakor ne govorim iz lastnih izkušenj, kje pa). Hočem povedati, da niso iz zlata; ampak ljubiteljem pa veliko pomenijo, ker so neka potrditev dobrega dela.

Tudi meni veliko pomenijo. Prvi matiček mi je pred desetimi leti odprl mnoga vrata.

Skratka, na vsakem Linhartovem srečanju imamo štiri matičke. Ko se prireditev začne, so tam gor na mizi in te gledajo. Žirija ima nalogo, da se med vsemi predstavami, ki si jih je ogledala, in med vsemi igralci in drugimi gledališkimi ustvarjalci izpostavi nekaj, kar je pa bilo več, bolje, močneje; nekaj kar si zasluži počastitev.

Si predstavljam, da ima Jan Pirnat v svoji pisarni na JSKD eno omaro, kjer ždijo zloženi en ob drugem, mogoče celo kak polomljen, in potem vsako leto vzame štiri ven, najprej jih malo popestuje (mogoče poljubi?), nato pa jih da na sovoznikov sedež, jih objame z varnostnim pasom, še enkrat preveri, če so v redu, nato pa jih odpelje v Postojno, da bodo v ponos tistim skupinam, ki jih bodo nato odpeljale v svoje nove domove (samo Jan ve koliko od tega je resnica).

Žirija ima na voljo torej štiri identične kipce; takšne kot so na zgornji sliki. Eden je za najboljšo predstavo, ostali trije so pa malo bolj fleksibilni. Ponavadi sta dva za moško in žensko vlogo (ampak ne vedno), en pa čisto prost po interpretaciji žirantov. Včasih je za kolektivno igro, včasih za preboj pete stene. Se je že tudi zgodilo, da so podelili tri za ženske vloge, ker je pač tako bilo na tistem specifičnem srečanju. Tri igralke so presunile bolj kot katerikoli moški. Vedno je pa en za najboljšo predstavo. Ta je podeljen vsako leto. In ta je med tremi kipci, ki so identični, najbolj zaželen. Zakaj? Ker smo ljudje opice in hočemo biti najboljša opica v džungli.

In tako smo sedeli v dvorani in čakali, če bomo kaj dobili. Skoraj celo vrsto je zasedla naša ekipa. Sem pogledal na desno, vsi so bili nasmejani, ampak spodaj pa neka živčnost. Ni se dalo skriti. Tudi jaz sem bil napet, živčen, nestrpen. Sicer sem v sebi čutil, da bo predstava nagrajena – že eno leto prej sem to čutil, ko se je bližal dan premiere in sem videl kakšno čudo nam je uspelo postaviti na oder – ampak nikoli ne veš. Vseeno je to ocenjevanje subjektivna stvar. Ne smeš teh stvari jemati preveč zares, drugače se ti od tega lahko še zmeša (nikakor ne govorim iz lastnih izkušenj, kje pa).

Najprej so razglasili matička za najboljšo moško vlogo: “Gašper Stojc za vlogo Toneta Čufarja v predstavi Pionir novega sveta”. Bučen aplavz! Cela dvorana je dajala vedeti, da se strinja, čeprav jih je bilo težko slišati čez ploskanje naše ekipe. Res smo bili veseli zanj, saj si ga je zelo zaslužil za to izjemno vlogo.

Med vsakim matičkom so imeli nekaj spremnega programa. Podelili so tudi nekaj posebnih priznanj, vse zelo zaslužno. Ampak čakali smo predvsem na te matičke, ker, kot sem že omenil, smo ljudje opice in rabimo vedeti, da naša rit najbolje diši.

“Matička za najboljšo žensko vlogo prejme Lejla Ibrahimović za vlogo Charlote v predstavi Skrivni strahovi Gledališča Zarja Celje.” Spet bučen aplavz. Tisti, ki smo jo videli, smo res upali, da bo nagrajena. Natančna je bila v svoji igri. Tako zelo natančna. Bravo Lejla.

Spet sledi protokol. Vsi smo nestrpni. Še dva matička sta. A bomo dobili taglavnega?

Sem že omenil, ampak bom še enkrat, da so vsi štirje matički identični. Če jih že Jan nima v omari, ima pa tam kalup v katerega vsakih nekaj let, ko jih zmanjka, natoči nove iz vprašanje katerega materiala. Enaki so, to sem hotel še reči. Identični. Ampak ljudje smo pač opice. A sem to že omenil?

Zdaj pridemo do tega, kako se je žirija z nami pohecala.

Ponavadi je tako, da skušaš nagraditi trud več skupin. Ker so res raznolike vse te ljubiteljske predstave in je težko izluščiti eno in reči, da je pa res najboljša. Ko daš eni tistega najpomembenjšega, hočeš kakšni drugi dati kakšnega drugega, tako malo, kako bi rekel, tolažilnega.

Ja, prav ste prebrali. Štirje identični kipci, ampak opice pravijo, da je en tolažilen.

In pride razglasitev tretjega matička od štirih. “Nagrado za ansambelsko igro prejme predstava Pionir novega sveta!”

Aplavz! Mi se vstajamo. Veseli smo. Seveda smo veseli! Ampak vseeno se čohamo po glavi in ritih, ker smo opice, in razmišljamo: dobili smo tolažilnega, ne taglavnega.

Seveda smo bili razočarani. Postavili smo odlično predstavo. Mi smo to vedeli. Žirija pa očitno ne. Ampak kaj bi bili razočarani! Dobili smo priznanje za ansambelsko igro. Žirija je očitno videla glavno kvaliteto nekje druge. Šli smo gor na oder. Smejali smo se. Ampak dajmo, priznajmo, poleg je bilo tudi razočaranje.

Šele dobro smo se usedli, ko smo slišali razglasitev še tretjega matička. “Matička za najboljšo predstavo v celoti prejme gledališka predstava Pionir novega sveta Gledališča Toneta Čufarja.”

Alida, Desa in Aleš se se najbrž režali drug drugemu v prvi vrsti. Mi pa zmedeni nazaj na oder po še tretjega matička.

Dobro. Dovolj tega poročila. Ne da se mi več pisati (je rekel pisatelj).

Skratka, trije matički za predstavo Pionir novega sveta. Vesel bi bil že enega. Ampak sem opica, tako da treh sem bolj vesel.

Če kdo še ni videl Pionirja, potrudite se. Gledališče Toneta Čufarja sicer najraje nastopa na domačem odru, ampak ni, da ga ne bi jaz kam zvlekel. Mogoče ga spravim v Ljubljano. Mogoče tudi kam drugam. Če je kdo iz Maribora, tam bi tudi zelo pasal, ker se del zgodbe tam odvija. In po Tonetu Čufarju o komer govori predstava imate poimenovano šolo.

Na koncu bi samo to še rekel: trije matički. To mi je enkrat že uspelo leta 2017 s predstavo Feniks. Ampak takrat sem bil zelo nezrel. Bil sem opica, ampak nisem vedel, da sem opica. Vse te stvari sem precej bolj osebno jemal. Tako uspehi kot porazi so bili večji del mene.

Zdaj sem seveda tudi vesel teh treh matičkov. Ampak sem predvsem vesel zaradi ekipe. Ki je res opravila izredno delo. Ta predstava je tako dobra kot je zaradi njih. Seveda ima dober tekst s katerim sem se res potrudil. In ima režiserja, ki načeloma ve, kako se režira. Ampak režiser je samo tako dober, kot je njegova ekipa. Če jo zna poslušati seveda.

Hvala vam, da sem vas lahko poslušal, ko ste ustvarjali mojo predstavo! Čestitam!

Vaš režiseronja.