Ljudje II: Zadovoljna

LJUDJE II

Zadovoljna

Sedela sta drug nasproti drugega za gasilsko mizo. V ozadju so igrali Blinki.

"Kje si zdaj v življenju?" jo je vprašal s kozarčkom vina v roki. Ni se mu še zapletal jezik.

Dvajseta obletnica srednje šole. Že četrti, ki jo je to vprašal tisti večer.

"Sedem mulcev."

"Sedem?"

"Ne," se je nasmejala. "Dve hčerki. Ampak sta pa res za sedem."

"Ja, otroci so čisto en nov izziv. Ampak ti tudi ful dajo, a ne?"

"Ja, itak. Ne bi nikol zamenjala."

"Kaj pa delaš?"

"Ah, marketing za eno firmo v Logatcu."

"Pa si zadovoljna?" Skrnil je vino in še dodal: "Z življenjem mislim."

"Itak," je hitro odgovorila. "Lajf kot lajf pač."

"Kaj si že šla študirat? Neko matematiko, ne?"

"Kaj?" Rahlo se je presedla na klopi. "Ne, ne." Glasba je postajala glasnejša. Nekdo je preklopil na trubače in folk se je začel dreti en čez drugega. "Ekonomijo sem študirala. Ampak hotla sem it arhitekturo."

"A res?" Spil je kozarček in si znova natočil. "Zanimivo."

Ljudje so kričali, nekaj jih je plesalo, ona dva sta pa nerodno sedela v njuni tišini. V srednji sta se imela toliko za pogovarjati. Zdaj pa ta nerodnost.

"Sem srečna, ja," je čez trenutek nadaljevala. "In itak ... Otroci ti ful dajo." Naredila je požirek radenske. "Ampak to ne pomeni, da ne bi kakšno stvar spremenila, če bi šla nazaj. Da ne bi vztrajala." Hrup je bil neznosen. Komaj je slišala svoje lastne besede. "Lahko bi vztrajala," je ponovila.

Znova je nastala tišina, ki je rezala skozi trušč okoli njiju, nakar je on na kratko odgovoril. "Meni otroci ful dajo."

Nekaj časa sta še sedela v tišini, nato pa je rekla, da mora na stranišče.