Ljudje I: Njegova ekipa

Ljudje I

Njegova ekipa

Dortmund je bila njegova ekipa. Zato je vedel, da bo tokrat ratalo. Za njih je navijal že od leta šestindevetdeset. A se ljudem sploh sanja kako dolgo je že to? Oni so igrali za njega.

"Proti Realu pa itak veš, da moram staviti," je razlagal v gostilni, medtem ko so se po zaslonu podili mali rumeni in beli možici.

"Koliko si pa stavil?" ga je nekdo vprašal, ne preveč zainteresirano.

"Kaj ga vzpodbujaš?" mu je šepnil kolega. "Zdaj bo samo o tem govoril."

"Kaj ima veze koliko sem stavil," je začel. "Zdajle sem par mesecev doma pri tastarih. Zdaj nimam nobenih stroškov, a me razumeš?" Vrgel je na mizo desetaka in pomignil natakarici. "To je mim keš. Če ga ne bi igral, bi ga pa zapil."

Gledal je tekmo. Bila je že druga polovica, njegova ekipa se pa še vedno ni pobrala. Na kocki ni bil samo njegov denar. Tudi od Andreje si je nekaj izposodil. Morajo zmagati.

"Kaj imaš proti Realu?" ga je vprašala natakarica, ko je odložila sveže natočeno pivo.

Lovro jo je malo osvajal, čeprav ne bi smel. Saj je bilo samo za hec. "Tinkica, a se ti hecaš?" Srknil je pivo in bela pena se je prijela nepobritih ščetin pod nosom. "Real so cigani."

Ko so tekle zadnje minute, si je še vedno govoril, da bodo zmagali. Tako si je pred leti govoril na poker turnirju v Barceloni. Takrat je Real Madrid igral tekmo, ravno ko je on bil 'dva do keša', kot se je reklo. Samo še malo bi moral zdržati in bi skeširal. In bi se mu splačalo.

Še nekaj minut je sedel za šankom, nato pa se je odpravil domov. Dortmund je izgubil dva proti nič.