Prvič objavljeno v reviji Primus, 8. februar 2026

Ko me je Branka Smole, direktorica Gledališča Toneta Čufarja, vprašala, če bi napisal besedilo o njihovem lokalnem junaku, književniku Tonetu Čufarju, sem to začutil kot velikanski izziv. Kot da bi se na to pripravljal že celo kariero…

Nekateri me namreč poznajo po mojih prvih dveh močnejših dramskih besedilih, Ikarusu in Feniksu, ki govorita o prvi in drugi svetovni vojni na Slovenskem. Pisati o zgodovini na način, ki ne predava, ne narekuje in ne pridiga, je nekaj,  s čimer sem se torej  že nekajkrat srečal. A vendar je drugačen izziv pisati o resnični osebi, kakor pa si izmišljati situacije, ki jih prikladno umeščaš v ključne momente zgodovine.

Tone Čufar je oseba, ki je zares živela. Vedel sem, da bom pri pisanju torej omejen z dejstvi, ki jih ne bo moč prilagajati potrebam dramaturškega loka.

Lotil sem se dela tam, kjer vedno najdem največ. Pri knjigah. Najprej sem se lotil vsega, kar je Tone napisal in kar je bilo objavljeno. Tega je bilo glede na njegov sloves presenetljivo malo. To je bila ena izmed večjih zagonetk raziskovalnega procesa. Zakaj ni  Čufar imel več objavljenega? Ali  je res napisal dramskih besedil samo za prste ene roke? Dramatik, ki ima po sebi poimenovano gledališko hišo?

Ko sem njegovo življenje raziskoval dalje, sem seveda prihajal do jasnejšega odgovora na ta ‘zakaj’. Odkrival sem plast za plastjo njegovega izrednega optimizma in osebne trme na začetku kariere, kljub težkim zavrnitvam, ki jih je bil deležen. . Kasneje, ko se je izpopolnil in zato pesnil z ustvarjalno močjo velikih piscev, je prišla vojna ujma in z njo prevladujoč strah pred okupatorjem. Velik del njegovega opusa ne bo nikoli viden, ne zato, ker ni bil napisan, temveč zato ker je bil izbrisan, uničen, zažgan s strani tistih, ki so se bali okupatorja in morebitne povezave s Tonetom Čufarjem, saj bi lahko za tiste, ki so skrivali njegova besedila, ta pomenila smrt.

Besedilo Pionir novega sveta nosi ime po Tonetovi pesmi Pionirji novega sveta. Ta je prvič izšla leta 1935 v reviji Književnost. Pesem govori o težkih časih krivice in izkoriščanja. Poziva k kovanju novega sveta nekje v bodočnosti, kjer vidi dobo  enakosti, svobode in resnice.

Večina nas tega obdobja med obema vojnama ne pozna dovolj dobro. Vsi vemo za klavnico prve svetovne vojne, ideološke vojne druge svetovne vojne, a redkokdo zna odgovoriti, zakaj smo se le dve desetletji po prvi znova klali v drugi.

Dvajseta in trideseta leta so polna tega boja, ki se bo znova izrodil v novo vojno. V tem obdobju je ustvarjal Tone Čufar. Videl in doživel je izkoriščanje delavcev, tovarniške stavke, doživel zapor, saj je pripadal prepovedani politični stranki. Napisati besedilo o tem obdobju je bil zame težak izziv.

Pred kratkim sem se o tem besedilu pogovarjal s prijateljem iz Anglije. Ko me je vprašal, kaj sem napisal, sem mu odgovoril, da dramsko besedilo Pionir novega sveta. Seveda sem mu poleg napisal tudi naslov v angleškem prevodu: ‘Pioneer of a new world’. Ko sem napisal besedo ‘pioneer’ sem odkril, da je zame, tako kot za večino slovensko govoreče populacije ta beseda politično obarvana. Ko govorimo o pionirjih, nas popelje misel k pionirčkom, k socialistični Jugoslaviji, k štafeti mladosti in propagandi komunistične partije.

Ampak besedo pionir je Tone razumel  drugače. Živel je v časih, ko so bile njegove ideje le  njegove sanje. Bil je komunistični aktivist v času največjih borb za delavske pravice. Iz prve roke je izkusil krutost neokrnjenega kapitalizma. Pisal je o pionirjih novega sveta tedaj, ko še ni bilo socialne države. Živel je v časih, ko je bil vsak pregled pri zdravniku hudo finančno breme, ko beseda vikend še ni obstajala, osem-urni delavnik pa so bile nedosegljive sanje.

V času pisanja besedila, sem se večkrat sprehajal po Golovcu, kjer sem pogosto prečkal tudi Pot spominov in tovarištva, dobrih trideset kilometrov dolgo sprehajalno stezo, ki obkroža Ljubljano na črti,  kjer je nekoč prestolnico z žico obdal italijanski fašist. Ravno takrat sem se ukvarjal z zaključevanjem besedila. Večino zaključnega dela  sem imel napisanega, a vseeno nekako nisem čutil, da bi v njem povedal  tisto, kar bi me zadovoljilo.

Med sprehodom sem opazoval osmerokotne spominske kamne, ki so postavljeni ob Poti. Na vsakem od njih na vrhu piše “1942-1945”, čez večino površine stebra se razteza simbolična podoba ostre žice, pod njo pa lahko preberemo ime delovnega kolektiva, ki je financiral ta specifični spomenik.

Obstal sem ob enem od teh kamnov, nekje pod varnim zavetjem vej golovškega gozda; daleč v daljavi sem slišal šum Ljubljane, ki je prodiral skozi gozdno odejo, in razmišljal o času njene okupacije.  Tone Čufar se zadnje leto življenja skrival v Ljubljani. O tem času sem bral v Arhivu RS. O tem obdobju njegovega življenja je bilo žal povedanega zelo malo. Deloval je kot poverjenik  komunistične partije, pod psevdonimom Karel Štrukelj je delal popis populacije, ko so ga pa Italijani pograbili in odpeljali v svoje koncentracijsko taborišče. Po šestih tednih je najbrž nekdo razkril oblasti, koga imajo zaprtega, in prišel je ukaz, da ga preselijo v Begunje, kjer so bili gestapovski zapori. Nacisti so namreč Čufarja  mrzlično iskali, saj je bil  eden od glavnih komunistov v predvojni Jugoslaviji.

Italijanski fašisti so ga strpali na tovornjak, da ga predajo nacistom. Toda med predajo zapornikov je Tone izrabil priložnost in začel bežati. Ustrelili so ga v hrbet, nato pa še v glavo. To se je zgodilo v avgustu leta 1942. Pokopali so ga  na pokopališču v Šentvidu, praktično na  meji med fašistično Italijo in nacistično Nemčijo, pod njegovim psevdonimom. Na pogrebu ni bilo nikogar.

Tisto poletje so Italijani tudi končali postavljanje  svoje žice okoli Ljubljane. Stala je še skoraj tri leta.

Nato se je s koncem vojne vendarle rodil tisti svet, o katerem je Tone sanjal v svojih besedilih. A tudi ta svet je  nosil s seboj tudi svoje krivice in svoje grehe, tako kot tudi dosežke. Vse to po tistem, ko je že umrl Tone, ki je v te bodoče čase tako vneto verjel. V prihodnost, ki bo delavcem prinesla njihove  pravice. Ko ne bodo stradali. Ko se ne bodo bali maščevalnih ukrepov lastnikov tovarn in podjetij.  Po vojni je ta čas vsaj do neke mere prišel. Delavci so dobili svoje pravice, prvič v zgodovini slovenskega naroda. Čeravno Tone tega ni dočakal, je bil temeljni kamen za vse to ravno njegov boj.

Gledal sem tisti spomenik in sem nenadoma razumel zakaj je temu dramatiku, poetu in književniku, temu neutrudnemu borcu za delavske pravice postavljeno toliko spomenikov. Zakaj je veliko ulic in šol poimenovanih po njem. Zakaj ima gledališče na Jesenicah njegovo ime. Vse to je zato, da bi nanj opominjali kot simbol tistega boja, ki je delavcem prinesel boljše življenje, ki pa ni samoumevno in se je treba zanj boriti. In spomeniki opozarjajo prav na to.

Na njegovem pogrebu ni bilo nikogar, ker so ga nacisti na skrivaj umorili in pokopali pod psevdonimom. Šele po vojni so njegove ostanek preselili na častno mesto na Jesenice. Ljudje so se želeli spominjati tistega, ki se je spominjal njih, ko so drugi molčali. Tone Čufar je pustil pečat za seboj.

Ko sem stal tam pri tistem spomeniku, sem se zavedel, da sem mu tudi sam hvaležen. Raziskovanje njegovega življenja je v meni prebudilo neko novo ljubezen do pisanja. In neko spoštovanje do napisanega. In zato sem mu tudi jaz sam hotel postaviti spomenik. Z mojo dramo. Končno sem vedel, kako končati besedilo.

Zato mu na koncu drame soigralci postavijo spomenik in ob njem Tone znova zaživi, zdaj ne več kot človek, ampak že mit.