Ljudje IX: Čistilec

Ljudje IX

Čistilec

Danes bodo prišli, je bila prva misel, ko se je zjutraj zbudil. Stežka je vstal iz postelje – zadnja leta ga je križ čedalje bolj zafrkaval – in se odpravil v shrambo po sesalec.

Začel je s sesanjem kuhinje. Tam bodo preživeli največ časa, tako da mora izgledati tipi-topi. Stegoval se je s cevjo do vseh kotov, da počisti morebitne pajčevine, ki jih njegove stare oči niso več videle, posesal okoli hladilnika in ob robu pulta.

Iz hladilnika si je vzel eno pivo, da si malo odpočije. Ostala so še tri. Za Gorazda bo najbrž dovolj.

Odložil je odprto pivo na pult in se s sesalcem lotil še oblazinjene klopi in stolov. Križ mu je že utripal. Položil je sesalec ob steno, da si znova odpočije, ko je zapiskal telefon. En pisk je sporočilo.

Kam je že vtaknil po presneto napravo? Nekje v tem prostoru je bila, to je vedel, saj drugače tako ne bi slišal piskanja.

Telefon je bil odložen na radiatorju.

Pobral ga je in s svojimi debelimi prsti pritiskal po tipkah, dokler ni znova – kot vsakič do zdaj – uganil katera tipka odklene telefon.

Kje so zdaj ta hudičeva očala, se je jezil sam nase, preden je ugotovil, da ima etui v prsnem žepu.

Goraz je pisal.

'Žal je tamala zbolela in gremo k zdravniku. Drugič!'

Ah, ja. Pritisnil je na tipko za odgovor in odpisal.

'SE VIDIMO DRUGIČ POZDRAVI NATAŠO IN PUNČJKE'

Pospravil je očala nazaj v etui in si ga stlačil v prsni žep, odložil telefon nazaj na radiator, pograbil sesalec, ki je slonel na steni, in ga počasi odnesel nazaj v shrambo.

Vrnil se je v kuhinjo, naredil požirek iz piksne. Sparjeno. Pograbil je novega iz hladilnika in se usedel.