Ljudje VIII: Živčna

Ljudje VIII

Živčna

"Narobe si zavil," je rekla.

"Nisem narobe zavil." Močneje je zagrabil za volan. "Par kilometrov nazaj je pisalo Sviščaki."

Signal je crknil že pred pol ure, zdaj je pa še GPS signal zafrkaval. Jezil se je nase, da ni doma naložil offline zemljevida na telefon. Zdaj sta pa vozila po neki gozdni cesti.

"Jaz nisem videla nobenega napisa."

Itak. Izmislil si ga je. Zadnji znak civilizacije je bil nekaj kilometrov od Gradu Snežnik, ko sta na gozdi cesti zaobšla gozdarje. Čez celo cestišče so imeli postavljen tovornjak in nanj nalagali mrtvo drevje.

Takrat je zavil okoli njih in pomotoma zapeljal na stransko cesto. Opazil je šele , ko se je pred desetimi minutami začela spreminjati v gozdni kolovoz.

"Pri tistih tipih si narobe zavil," je na glas izrekla kar si je on mislil. Zakaj je vedno znala reči točno tisto, kar ga bo najbolj zabolelo.

"Saj nisem idiot."

"Nisem to rekla."

Oba sta bila živčna, ker zamujata.

"Zakaj sva šla sploh tukaj? Iz Ivančne je čisto okej cesta."

"Zakaj lazimo v te rovte?" ji je vrnil.

"Malo si pozen za to vprašanje."

"Kot da pri nas nimamo dreves."

"Ne rabiš bit zajedljiv, ker si narobe zavil."

Spet ga je drkala. Že tako je bil živčen, zdaj pa še prca. Udaril je po volanu.

"Nehaj!" sta se oba naenkrat zadrla, on na njo, ona na njega.

Pogledala sta se in se zarežala.

"Kako smo že včasih rekli?" je vprašala. "Al bo pik al bo pok?"

"Aha, točno."

"A greva?"

"Prav."

"Al bo pik al bo pok," sta rekla skupaj.

"Pik!" sta rekla istočasno.

"Kaj si si pa zaželel?"

Nasmehnil se je in pokazal proti koncu makadamske ceste. "Da najdeva cesto."

Čez eno uro sta že stala na jasi. Le njuni poročni obleki sta bili rahlo zmečkani od dolge vožnje.