Ljudje X: Prestrašena

Ljudje X

Prestrašena

Štiri zjutraj. Šit. Danes zvečer ima predavanje. To je bila njena prva misel. Druga je bila: nimam pojma. Tretja: kdo sploh sem jaz, da bom drugim predavala?

Sledile so še druge misli. Smejali se mi bodo. Nekdo bo odkril napako pri formuli o črnih luknjah. Itak da bo nekdo odkril, jaz itak nimam pojma o črnih luknjah.

Začutila je, da ji Mimi liže levo stopalo. Najbrž je začutila njen strah iz dnevne sobe.

Brcnila jo je.

O, fak, ni mislila brcniti, samo odriniti jo je mislila.

Celo njeno telo je bilo v krču. Vsi njeni gibi so bili ostri in nepredvidljivi.

Obrnila se je na drug bok. Tim je sladko spal. Zakaj je spal, medtem ko je ona umirala? Včasih ga je zjutraj malo brcnila in se je takoj prebudil. Zdaj ga je tudi malo. Čisto malo.

"Au!" se je zadrl Tim.

Mimi je začela lajati.

"Sori, nisem zanalašč."

Nekaj časa je bilo vse tiho. Slišala je samo Timovo jezno dihanje. Besen je bil.

"A ne morš spat?"

"Ne."

Vstal je in odšel iz spalnice. Jezen je bil nanjo, vedela je. Ostala je v postelji, otrpla od strahu.

Naslednji trenutek je stala pred Erikom, njenim mentorjem na astrofiziki. Okoli vratu je imel ogrlico iz planetov. Ampak vsi planeti so imeli obroč, ne samo Saturn. Kako čudno. Ne, niso to obroči… To so čekani!

In zdaj je Erik snel obroč z Jupitra in si ga dal v usta.

Šavsnil je z zobmi proti njej.

Klak!

Na nočni omarici je stala šalica kave, poleg nje pa Tim.

"Popij to, pol bova pa skupaj ponovila," je rekel. "Najboljše za premagat strah je, da se vržeš direkt na mino."

Njemu je bilo vse tako enostavno, je jezno pomislila.

Vseeno se je dvignila v postelji, zagrabila kavo in previdno srknila.