Ljudje XI: Vrtnar

Ljudje XI

Vrtnar

Teodor je vrt v Štepanjskem naselju najemal že odkar so lokacijo odprli pred štirinajstimi leti. Takrat sta še skupaj z ženo izpolnjevala obrazec. Soseda, ki je delala na občini, je pozvonila pri njiju doma in mahala z obrazcem po stanovanju gor in dol.

"Tole izpolnita pa bosta prva na seznamu," je razlagala. "Razpis bomo dali ven šele jutri." Žena Jagoda ji je vmes natočila kavo, on pa je z bralnimi očali proučeval fini tisk.

"Ko bo uradno odprto za prijave," je še dodala soseda, "bom samo položila vajin obrazec med sprejemno pošto in bosta prva na vrsti."

Trajalo je preden so tiste vrtičke odprli za uporabo, ampak res sta bila med prvimi prejemniki lokacije.

Tudi na uradnem odprtju sta bila prisotna. Zoki je rezal trak in so se mu škarje zatikale, tako da mu je Teodor posodil svoj žepni nož, da je prerezal tisto trmasto blago.

Dokler je žena še živela, sta vrt urejala skupaj. On je kopal gredice, štihal izsušeno zemljo in skrbel za infrastrukturo, medtem ko je ona zasejala, urejala, zalivala. Oba sta bila predčasno upokojena, tako da sta kar zgodaj uživala jesen življenja. Takrat še ni vedel, da se je za ženo pravzaprav pripravljala že zima.

V središče vrtička si je takrat postavil ležalnik. Tako jo je lahko gledal, ko se je ona po vseh štirih sprehajala med gredicami in praskala po mokri zemlji.

Ko je umrla, je obdržal vrt, čeprav je zanj bolj slabo skrbel. Vsako leto znova je moral dokazovati namembnost. Ležalnik je umaknil na stran, na sredini pa je zasadil sadiko jablane, pod njo pa je okrog in okrog uredil gredico za jagode. Zdaj je sedel v kotu in gledal, kako drevo počasi raste. Jagode so mu bolj slabo uspevale. Vsako leto je bilo drevo višje, on pa bliže svoji ženi.