Ljudje XII: Amaterka

Ljudje XII

Amaterka

Konec faksa in zdaj bo spet čakala do jeseni v tej bedni vasi, al kaj?

"A prideš na avdicijo?" jo je ogovoril sosed preko skupne ograje.

Že večkrat je bil pri njih na kavi, ampak niti ni vedela kako mu je ime. Mama ji je kasneje povedala, da je Franc. Tip je bil stoprocentno čez sedemdeset. Malo ji je bilo creepy, da se takole pogovarja z njo preko ograje.

"Kakšno avdicijo?" ga je vprašala. Zakaj sploh nadaljujem pogovor, si je mislila. Če boš šla, te bo pustil na miru.

"Naša režiserka išče eno takšno mlado punco," je vztrajal. "Tvoja mama pravi, da imaš talent."

"Ne vem. Kdaj pa je ta avdicija?"

V tistem vaškem gledališču so bili sami stari ljudje. Malo so se ji smilili. Zato je šla. Ne, ker bi jo res zanimalo.

Najprej je morala prebrati nekaj vrstic dialoga. Zgleda, da je bila režiserka zadovoljna, ker jo je povabila na vajo naslednji dan.

Šla je, pa čeprav ji je bilo v bistvu vseeno. Kaj bo pa drugega počela. Morala se je pač zamotiti do jeseni, ko bo šla spet v Ljubljano.

Bralne vaje so bile zabavne. To je morala priznati. Tekst je bil res smešen in tudi ti stari igralci so se tako smešno pačili! Včasih ni bila prepričana, ali je neroden Franc ali njegov lik Betrižnik, in Tomaž in Meta sta včasih takšne pokala, da ni vedela ali sta ona dva neumna ali njuna lika. Ful se je režala. Skoz.

Sredi poletja so že hodili po odru. Na začetku ji je bilo nerodno. Itak. Komu pa ne bi bilo. Je pa že potrdila ekipi, da bo šla jeseni en teden kasneje na faks, da bodo zadnji teden lahko vsak dan imeli vaje. Komaj je čakala na premiero. Al kaj.